Avtotransplantacija žal ne pride v poštev pri obnovi večjega števila (niza) zob. V primeru izgube več zob je priporočljiva namestitev zobnih vsadkov.

Reimplantacija je poseg, s katerimi vrnemo zaradi poškodbe (travme) izbiti zob na njegovo mesto. Pri avtotransplantaciji pa se zob premika z enega mesta na drugo.

Pri metodi avtotransplantacije moramo upoštevati osnovna biološka načela. Vključuje tri postopke:

1. Konvencionalna avtotransplantacija pomeni presaditev zoba, ki je bil odstranjen iz enega položaja in premaknjen v drug položaj (modrosni zob je npr. premaknjen v položaj šestega zoba).

Vključuje: ekstrakcijo zobnega zarodka, retiniran zob ali zob brez funkcije in premik s prvotnega položaja na mesto oblikovane prejemne postelje.

2. Intraalveolarna presaditev je kirurško repozicioniranje istega zoba v njegovih alveolah. Intraalveolarna transplantacija vključuje ekstrakcijo in premik zoba v isti alveoli koronarno. Uporablja se za zobe, ki so v infrapoziciji (vertikalna nepravilnost položaja zoba – kot da ni izrasel).
3. Načrtovana replantacija je atravmatična ekstrakcija določenega zoba za retrogradno koreninsko zdravljenje in ponovno replantiranje v alveolo.

Avtotransplantacija se izvede po skrbnem kliničnem in radiološkem pregledu bolnika. Ključnega pomena je temeljit pregled tako zoba dajalca kot prejemnikovega ležišča. Razloga za prekinitev manipulacije sta možni zlom korenine in/ali nezmožnost atravmatične ekstrakcije.

PREDNOSTI AVTOTRANSPLANTACIJE:

– Gre za boljšo alternativo od namestitve snemljivih ali nesnemljivih nadomestkov.

– Brušenje zdravih zobnih tkiv ni potrebno.

– Uspeh posega je odvisen od kirurških veščin in ni potrebna dodatna oprema.

V katerih primerih je indicirana avtotransplantacija zob?

Velikokrat povzročajo težave modrostni zobje, ki pa so v določenih primerih zelo pomembni za ohranitev celotnega zobovja, saj z njimi z avtotransplantacijo nadomestimo že manjkajočo šestico.

Tudi spodnji premolar s posegom avtotransplantacije (zlasti pri mladostnikih) postavimo na položaj sprednjih zob v primerih, ko nimajo zametkov za stalne zobe (ličnik, stranski sekalec) ali pa je bil zob izbit pri poškodbi ter ni bil pravočasno vrnjen na svoje mesto. Tako ohranimo rast čeljusti in videz, dokler ne pride čas, ko lahko zob nadomestimo z vsadkom. To lahko naredimo po 18. letu.

Je metoda avtotransplantacije zob nova ali že dolgo znana?

Ta metoda je zelo stara. Prvi opisi tovrstnega posega segajo v obdobje starega Egipta. V obdobju med letoma 1950 in 1970 so zaradi velikega števila neuspešnih posegov na na avtotransplantacijo zob gledali z veliko pesimizma. Zadnjih 25 let pa je tehnologija zelo napredovala in v medicini odkrivamo možne razloge za neuspešno avtotransplantacijo ter si prizadevamo za njihovo odpravljanje.

Kakšna je uspešnost tovrstnega zdravljenja?

Pri upoštevanju vseh pravil je zdravljenje v 80 % primerov uspešno.

Kako dolgo traja avtotransplantacija?

Čas, potreben za izvedbo posega, je odvisen predvsem od zahtevnosti primera pa tudi od zobozdravnikovih izkušenj. Vsak primer je individualen. Za dokončanje zdravljenja običajno zadostujejo 3–4 obiski pri zobozdravniku.

Ali po avtotransplantaciji zob ostane živ?

Če so korenine zoba, ki ga transplantiramo, odprte (zob ni v celoti razvit), lahko pričakujemo, da se bo vzpostavila prekrvavitev in bo zob ostal živ (vitalen). Ko pa so korenine dokončno razvite, je treba pred posegom ali po njem izvesti koreninsko zdravljenje zoba.

Ali se avtotransplantacija v kakem primeru odsvetuje?

Avtotransplantacija ne pride v poštev pri pacientih z zelo slabo ustno higieno, pri kadilcih pa tudi pri bolnikih z nekaterimi sistemskimi boleznimi, kakršna je npr. diabetes.